Tomaž Slokar 🇸🇮 retweeted
“Veliko ljudi se pritožuje nad prvim, a hkrati nima želodca za drugega.” Tokrat res dobra misel Bandellija, bogsigavedi, kje jo je staknil? 😉
Tomaž Slokar 🇸🇮 retweeted
Ko ji je pobegnil Miha Kordeš, pa Tadej Vatovec, ni govorila, da ji razpada @strankalevica ...
Ladja se potaplja. Stranka Resnica in njen predsednik so očitno postali prevelik kamen okoli vratu celo tej skrajno desni vladi. Poslansko skupino že zapustila dva od petih poslancev Resnice. Brezdvoma bosta kmalu pristala v SDS, po stališčih so že skupaj. V imenu koga pa je sedaj predsednik DZ Zoran Stevanović, ki bo kmalu ostal brez poslancev? Predvidevam, da na tem mestu ne bo več dolgo.
Tomaž Slokar 🇸🇮 retweeted
S tem, da je 8. Marec iz tujine v zadnjih letih na podjetje, ki nima zaposlenih, prejel prek 3 milijone € nakazil.
Težko je razumeti, kako lahko organizacija, kot @8Marec, ki svoj ugled gradi na pravičnosti in etiki, tako lahkotno izkrivlja dejstva. Selektivno nizanje podatkov in njihovo postavljanje v zavajajoč kontekst ni družbena odgovornost.
Če javno izpostavljamo premoženje posameznikov, je pošteno predstaviti tudi njihov gospodarski in družbeni prispevek. Govorimo o milijardah evrov davkov in prispevkov skozi leta za financiranje socialne države, pa tudi o razvojnih projektih in milijonskih donacijah, ki jih namenjajo posamezniki in/ali njihova podjetja.
Pomenljiva pa so tudi dvojna merila, ko o bogastvu drugih moralizira nekdo, ki sam potuje v poslovnem razredu.
Cilj ne opravičuje sredstev.
Tomaž Slokar 🇸🇮 retweeted
Ja sam Siniša Jovanov, rođen 1967. godine u Pančevu, Srbija. Po narodnosti Srbin.
U rujnu 1991., kao 24-godišnji ročni vojnik JNA, poslan sam u napad na Vukovar. Dana 26. rujna naš tenk T-55 pogođen je na Trpinjskoj cesti. Uspio sam se izvući i sakriti u obližnju kuću, gdje sam nekoliko dana proveo u strahu i gladi. Pronašli su me hrvatski branitelji Robert Zadro i Tomislav Jakovljević. Predao sam se, uvjeren da će me ubiti, jer su nam prije dolaska govorili da Hrvati muče i ubijaju zarobljenike.
Umjesto toga, odveli su me pred Blagu Zadru i Andriju Marića, dali mi hranu i ponudili da me puste. Nitko me nije ni ošamario! Tada sam shvatio koliko su nas lagali. Odlučio sam ostati i pridružiti se legendarnim Žutim mravima. Borio sam se za Hrvatsku u Nuštru, Ceriću i Marincima, a 9. studenoga 1991. teško sam ranjen kod Jarmine. Kasnije sam nastavio službu u Hrvatskoj vojsci i sudjelovao u operaciji Maslenica.
Danas živim u Zagrebu, umirovljen kao 80-postotni hrvatski ratni vojni invalid. S čovjekom koji me zarobio ostao sam veliki prijatelj. U Vukovar sam došao kao vojnik JNA, a iz njega otišao kao hrvatski branitelj. Na dane provedene sa Žutim mravima uvijek ću biti ponosan!
Tomaž Slokar 🇸🇮 retweeted
WATCH: Demonic screams heard as Cardinal Simoni recites Pope Leo XIII’s famous exorcism prayer of St. Michael in Latin during live Mass broadcast.
Gotovo je le eno. Razdiralna opozicija nima večine.
Ključno vprašanje za @vladaRS @JJansaSDS: ali po razpadu @resni_ca še ima oz. drži večino v @Drzavnizbor?!
Tomaž Slokar 🇸🇮 retweeted
- Transfer iz proračuna danes že 400 mio. Pa še vedno 100 mio premalo.
Vse to smo pravočasno napovedovali, matematika je jasna in neizprosna.
Populizmi pa stanejo.
Tomaž Slokar 🇸🇮 retweeted
90 let prof. dr. Ernesta Petriča. Pravnik z veliko začetnico, diplomat in mislec. Del aktivne generacije sprememb, človek izjemne energije, most med starim in novim. Nekdo, ki je razumel znamenja časa in bil sposoben kljubovati njihovim zanikovalcem. Slovenec in svetovljan. Čestitke in korajžno proti 100. 🇸🇮🥂
Tole lepo ilustrira, kaj je Hayek mislil s tisto usodno domišljavostjo, ki jo tako rad citiram.
Namreč to, da si nek anonimni palestinist na tviterju domišlja, da ve, katere aplikacije bi si morali ljudje želeti na telefonu. In da to ve bolje od ljudi.
Ista domišljavost je zadaj, ko vam pametujejo, da ne potrebujete avtomobila, ne potrebujete stanovanja, ki se ga ne da posesat v 15 minutah, da ne rabite jesti mesa, da ne potrebujete višje plače, ker jo boste zapravili za neumnosti ...
Oni si domišljajo, da so bolj pametni, kot smo mi vsi ostali (živi in že mrtvi) skupaj.
Tomaž Slokar 🇸🇮 retweeted
Primerjava številk iz francoske épuration s populacijo Francije in s povojnimi žrtvami ter populacijo Slovenije (okoli 1945).
•Francija: Populacija ob koncu vojne je bila okoli 40–40,5 milijona (popis 10. marca 1946: 40,5 milijona). Extrajudicialne usmrtitve so ocenjene na okoli 9.000–10.000 (nekatere višje ocene do ~14.000, kot v objavi), skupne smrti iz épuration okoli 10.000–11.000, plus okoli 6.700 smrtnih obsodb (od katerih je bila izvršenih le del). To predstavlja približno 0,025–0,035 % prebivalstva. Interniranih je bilo na desettisoče do več kot 100.000, približno 20.000 žensk je bilo ostriženih.
•Slovenija: Sredina leta 1945 je imela okoli 1,42 milijona prebivalcev (podatki Statističnega urada/Wikipedia). Po raziskavah Inštituta za novejšo zgodovino (SIstory) in sorodnih virih je bilo v povojnih izvensodnih usmrtitvah (maj 1945–začetek 1946) ubitih vsaj ~14.700–15.000 oseb z rezidenčnimi pravicami na območju današnje Slovenije. To predstavlja približno 1 % prebivalstva – torej približno 30-krat višji delež kot v Franciji. Skupne žrtve vojne in neposredno po njej za prebivalce območja Slovenije presegajo 100.000 (okoli 6,5 % prebivalstva po starejših ocenah).
•Relativna razlika: Absolutne številke v Franciji so večje zaradi veliko večje države, a proporcionalno so bile povojne izvensodne usmrtitve v Sloveniji (v kontekstu jugoslovanskega obračuna) bistveno intenzivnejše glede na velikost prebivalstva. Francoska épuration je imela tudi pravosodni del (sodišča, amnestije), medtem ko so bili slovenski/jugoslovanski povojni poboji pretežno izvensodni. Številke se razlikujejo glede na vir in definicijo (samo Slovenci vs. vsi ubiti na ozemlju), a razmerje ostaja jasno.
Slovenija ima vrhunsko kadrovsko politiko za vodstva državnih podjetij.
Po spornem nakazilu odstopila vodja Darsove finančne službe sta.si/3623717
2
11
196
Če bo spet Janković, bo po Jankoviću spet nek Janković tudi čez 4 leta. Če bo Mesec, se pa čez 4 leta lahko končno obrne v pravo smer. Samo politična strategija mora prevladati nad biznisiranjem.
💬 “Jankovića je zato lahko upravičeno strah, ironično pa je njegova usoda v rokah volivcev desnice, ki so v dobršni meri pod vplivom SDS-a, oziroma Janeza Janše. Če bi ta želel zabiti zadnji žebelj v krsto politika, ki ga je svoj čas, podobno kot Goloba, ustvaril s tem, da ga je spodnesel pri njegovi menedžerski karieri in pozneje plačal z porazom na parlamentarnih volitvah, ga sedaj ima na pladnju. A kaj ko iz največje desne stranke prihajajo signali, da je pajdaški kapitalist Janković sprejemljivejši od v ozadju majn kompromisarskega “demokratičnega socialista” Mesca. Očitno se v politiki tu in tam mora zgoditi kakšna takšna situacija, da se nekoliko razstrejo zakulisna omrežja navzven popolnoma skreganih politikov.”
💬 “Kakorkoli, igra usode prinaša nekaj globokih premislekov tudi ljubljanskim volivcem desnih nazorov, čeprav na volilnem lističu več ni njim sorodnih kandidatov. A morda tokrat prvič po dolgih desetletjih dejansko imajo možnost, da v Ljubljani o čem resnem tudi odločijo.”
zanima.me/volilna-ironija-ja…
Tomaž Slokar 🇸🇮 retweeted
Iz Bruslja prihaja udarec za levico glede financiranja NVO.
Zato je povsem odveč teater, ki ga zganjajo levi poslanci, češ da naj bi slovenska vlada predlagala nedopustne ukrepe z namenom utišanja nevladnih organizacij.
Sporočilo delovne skupine Evropskega parlamenta za preiskovanje nevladnih organizacij je jasno: evropska sredstva ne smejo financirati političnega lobiranja nevladnih organizacij. Organizacije, ki kršijo pravila, morajo biti za pet let izključene iz evropskega financiranja. Brez izjem.
Preprosto je: javni denar ne sme kupovati političnega vpliva. Ne v Sloveniji ne v EU.
(Vir: Contexte)
Lokalne volitve? Desnica še naprej izgublja glasove v mestih.
Vzroki;
1) Koncentracija delovnih mest v javnem sektorju, kjer šefe večino časa nastavljajo levičarji in se ustvarja levo okolje.
2) Mestna odmaknjenost od realnega življenja in daljše trajanje indoktrinacije skozi izobraževalni sistem.
3) Volilni sistem na državnozborski ravni, ki (na zgornji podlagi) vidne člane desnih strank ustvarja iz ljudi z dežele ali primestnih naselij, ker z lahkoto premagujejo kandidate iz mestnih središč.
Desne stranke tako dobivajo čedalje bolj podeželski značaj in izgubljajo občutek za mestnega volivca.
Tomaž Slokar 🇸🇮 retweeted
Twins
Let's be fair: German National Socialism is not the same as communism. It is its twin. And twins often fight.
The differences are real. Communism divides humanity by class; National Socialism divides it by ethnicity. Communism claimed to be international; National Socialism was national to the point of madness – the German way. Communism took property away; National Socialism left it nominally in private hands and ordered the owners what to produce. One worshiped History, the other Blood. One promised a world without classes, the other a world without "lower races."
But look at what they shared: one party, one leader worshiped as a god, a secret police, the camps, a youth organization to take the children, propaganda instead of truth, the collective above the person – and a designated enemy to be blamed for everything, the bourgeois or the Jew. Two different theories, one machine. Vasily Grossman, who had lived under both shadows, put it most bluntly in his great novel, where an SS officer tells his Bolshevik prisoner that when they look each other in the face, they see a mirror.
Why do twins fight? Because they want the same thing: the whole man. A totalitarian system cannot share a soul, a territory or a future. Each claims to be the only answer to everything, so each must be the other's death. They can make a deal for a while, like two heirs dividing an inheritance. Sooner or later, each wants it all.
That brutal fight happened over the body of Poland.
In August 1939, the twins signed a pact. In September, they invaded Poland from both sides, and their officers held a joint ceremony in Brest. In the spring of 1940, at the same time, they did the same thing to the same nation: the Germans shot the Polish elite at Palmiry and in the forests, the Soviets at Katyn. Two theories, one target: the people who could lead a free Poland.
Then, in 1941, the twins turned on each other – and Poland was the battlefield again, crushed between the two for four more years, and handed to the survivor for forty-five.
It still happens, in a more sophisticated way: on one side communism in its newer form – no gulags, just narratives, re-education and the Lie; on the other, German bureaucratic dominance through Brussels. Both are still fighting the same enemy: the Polish spirit of Freedom. 🇵🇱🗽
In 2006, a Polish minister compared the Nord Stream pipeline, built by Berlin and Moscow under the Baltic, to the Molotov–Ribbentrop Pact. He was mocked. The pipeline went around Poland, by design. The twins are supposedly dead. (Are they?) The habit of deciding about Poland over its head is not.
Poland knows both twins, because it has felt both from the inside. That is why it recognizes their family resemblance in every new form…
And why it cannot afford to forget.
Hitler’s socialism wasn’t just an internal economic policy – it was the cause of the war.
Socialism was at the origin of the war. Not as a coincidence. As a necessity. The socialist economic model generates contradictions it cannot resolve internally – the calculation problem, the misallocation, the stagnation, the mounting failure. War is the exit. It provides the external enemy that explains the internal failure. It justifies the total mobilization the system always wanted. It consumes the surplus population the economy cannot employ. It redirects the resentment outward.
Does this remind you of anything?
The evidence is not subtle. The NSDAP program of 1920 reads like a standard socialist manifesto. The economic reality confirmed it – price controls, industrial planning, state allocation of raw materials, entrepreneurs reduced to government functionaries. Private property in name only. Mises called it Zwangswirtschaft – coercive economy. Hayek dedicated a chapter of The Road to Serfdom to the socialist roots of Nazism. Both writing from observation, not retrospect.
After 1945 the Soviet victors imposed their version and attached the capitalist label to every rival. Western textbooks followed. The lie became the curriculum.
The real divide has never been left versus right. It is collective control versus individual freedom. Once you place National Socialism correctly within the family of collectivisms, the political spectrum becomes legible – and the war becomes explicable.
When the system fails — and it always fails — it needs an enemy. The bigger the failure, the bigger the enemy required.
Imagine being Poland. Squeezed between two socialist systems, both searching for their enemy.
We were it.



































